Ela Grasselli, 24-letna študentka arhitekture iz Celja, je na Piranskih dnevih arhitekture prejela častno priznanje Piranesi za študentski projekt Dve dolgi hiši.
V pogovoru za tednik Celjan razkriva pot do nagrade, arhitekturne izzive, ki jo navdihujejo, ter izkušnje, ki jih je pridobila doma in v tujini.
Ela Grasselli, nedavno ste prejeli cenjeno priznanje. Kaj ta nagrada pomeni in kakšen je projekt, s katerim ste se predstavili?
V sklopu tradicionalnih Piranskih dni arhitekture, ki potekajo že od leta 1983, se podeljuje nagrada Piranesi in dve častni priznanji za izvedena arhitekturna dela, prav tako pa tudi eno Piranesi študentsko častno priznanje. Letos sem ga izmed 40 mednarodnih nominiranih projektov, ki so prispeli z 20 evropskih univerz, prejela za projekt Dve dolgi hiši (The Longhouse).
Zasnovala sem ga lani v seminarju profesorice Maruše Zorec na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ko smo se celo leto ukvarjali z Jesenicami. Le te je tekom stoletij močno zaznamovala industrija in preoblikovala krajino – stranske produkte železarstva so dolga leta odlagali ob reko Savo, tako so prebivalci izgubili stik z vodo. Moj projekt se nahaja prav na območju nekdanjega odlagališča jeklarske žlindre – med raziskavami sem spoznala, da jo je mogoče uporabiti kot gradbeni material, pri čemer mi je pomagala kemičarka dr. Mojca Loncnar s SIJ Acronija.
Zasnovala sem projekt v več fazah: v prvi fazi aktiviram opuščeni nasip tako, da z izkopavanji vzpostavim prostorske povezave. V drugi fazi na lokaciji zasnujem dve dolgi industrijski hali, ki izkopano žlindro preoblikujeta v gradbeni material po principu geopolimerizacije. V tretji fazi pa se ustvarjeni material uporabi za transformacijo obeh hal v stanovanjska objekta – industrija se umakne in hišo naselijo ljudje.
Ela Graselli Foto: Sabine Van Der Vooren
Podelitev nagrad Piranesi. Foto: Miha Lorenčak in Jadran Rusjan
Ekipa študentov in mentorjev po izgradnji objekta v Afriki. Foto: Tadej Bolta
V Afriki. Foto: Tadej Bolta
Projekt Dve dolgi hiši
Projekt Dve dolgi hiši
Projekt Dve dolgi hišiKaj je prepričalo komisijo?
Menim, da je komisijo prepričala aktualnost projekta, saj odpira pereče vprašanje o tem, kako bomo gradili v prihodnosti. Rudarjenje novih materialov je zelo obremenjujoče za okolje, razpolaga z novimi surovinami je omejena. Gradbeni sektor je odgovoren za kar 39 % globalnega ogljičnega odtisa (vir: World Building Council). S projektom sem želela iskati alternativo, ki je (na Jesenicah) na dosegu roke in tesno vpeta v okolico, obenem pa si prizadeva za prijetno sobivanje ljudi in gradnjo skupnosti.
Poročilo komisije: »Projekt kot oblikovalsko orodje uporablja čas, njegov predmet pa je degradirano postindustrijsko območje. Uporaba zemlje in strategije preoblikovanja krajine so izhodišča v različnih fazah delovanja. Zgradbi reinterpretirata tipologijo skladišč. S pozornim tektonskim raziskovanjem ter ponovno uporabo materiala ustvarjajo prilagodljive prostore za bivanje in skupnost.«
To ni vaše prvo priznanje. Katere nagrade so vam doslej najpomembnejše in zakaj?
Hvala. V lanskem študijskem letu 2024-25 sem zaključila zadnji, peti letnik na Fakulteti za arhitekturo, in to leto je bilo zame res uspešno. Poleg nedavne nagrade Piranesi sem letos junija prejela tudi Vurnikovo nagrado za študentsko delo, za katero se lahko potegujejo študentje zaključnih letnikov arhitekture, krajinske arhitekture in urbanizma. Podeljuje se na podlagi oddanega portfelja širšega opusa posameznika in daljšega eseja na temo osebnega arhitekturnega razmisleka.
Nagrajenec mora nagrado izkoristiti za potovanje oziroma »strokovno ekskurzijo« – jaz sem se zato ravnokar vrnila z Japonske. Zelo me veseli, da je komisija v oddani mapi in eseju prepoznala mene, kakršno sem. Na podelitev Vurnikovih nagrad imam res lep spomin, saj sta priznanji prejeli tudi dve osebi, ki sta mi zelo blizu, že vrsto let pa sodelujemo skupaj v raznih arhitekturnih projektih.
Kako bi opisali svoj osebni in družinski background – od kod prihajate in v kakšnem okolju ste odraščali?
Mladost sem preživela v Celju, kjer sem kasneje obiskovala tudi I. gimnazijo v Celju – klasično gimnazijo. Sicer sem razpeta med več konci Slovenije, saj je del moje družine s Primorske, na Štajerskem pa sem odraščala s tremi sorojenci, mlajšo sestro in dvema mlajšima bratoma. Naša družina je zelo dinamična, o vsem moramo predebatirati – smo tudi še kar čustveni, mislim, da tako kažemo, da nam je mar. Srečo imam, da me starša vedno podpirata. Čeprav nista arhitekta ali pa iz umetniških vod, sta nam, vsem otrokom, skušala približati glasbo (tudi tako, da smo pač morali v glasbeno šolo), doma smo veliko risali in otroci smo morali biti tudi vztrajni pri športu.
Je bil študij arhitekture za vas od vsega začetka prava odločitev?
Kot dijakinja klasične gimnazije nisem točno vedela, kako nadaljevati študij – všeč mi je bila latinščina, po duši sem naravoslovka, kot otrok pa sem že rada risala.
Nepričakovano me je na informativnih dnevih prepričal kreativni ambient na Fakulteti za arhitekturo, in podala sem se na študij nečesa, za kar sem kasneje spoznala, da ne le združuje umetnosti in tehnike. Vesela sem, da sem lahko negovala tudi svojo potrebo po filozofskih vprašanjih, ki jih odpira arhitekturna teorija, in raziskovanju bolj naravoslovnih področij, kot na primer tudi s projektom na Jesenicah (Dve dolgi hiši). Poleg tega me je vedno veselilo ročno delo, ne zgolj izdelovanje maket, ampak tudi uporaba delavnice – od vrtanja do varjenja.
O tem, ali je to edina prava odločitev, ne razmišljam – je pa res, da danes najdemo arhitekte v zelo različnih službah. Ta študij ti odpre širino, pot pa si nato izbereš sam.
Zakaj so bila študijska leta za vas tako posebna?
Selitev v Ljubljano me je gotovo osvobodila in menjava okolja je prišla ravno pravi čas. Kmalu človek spozna, da je tudi ta majhna, vendar sem na fakulteti ustvarila nekaj globokih prijateljstev. Znano je, da je naša fakulteta odprta pozno v noč, navadno zaradi vseh maket, ki se morajo narediti, včasih pa tudi zaradi zabave. To nas študente različnih letnikov med sabo zelo poveže, mlajši se učijo od starejših, starejši pa ostajajo sveži zaradi neobremenjenosti mlajših. Vsako leto se s seminarji odpravimo na tedenske strokovne ekskurzije v tujino in si ogledamo primere dobre prakse. Tudi ti intenzivni tedni utrdijo odnose, tako med študenti kot z mentorji.
Vesela sem, ker sem tekom študija ohranila prijateljstva iz srednje šole, čeprav smo šli vsak svojo pot. Te razlike mi kot (bodoči) arhitektki, upam, odpirajo pogled – žalosti me, ker se mnogokrat arhitektura ne uspe približati ljudem.
Kako pa so vas oblikovale mednarodne izkušnje – kaj ste se naučili na izmenjavah, delavnicah in potovanjih?
Tekom študija sem se odpravila na enoletno izmenjavo – po naključju sem pristala v Rimu, kar se je izkazalo za eno najboljših izkušenj življenja. Kjerkoli sem, me zelo navdušuje opazovati, kako ljudje uporabljajo javni prostor, in v Rimu ta res živi že tisočletja. Zato se človek tam počuti tako domače in se hitro spoprijatelji z natakarjem v kavarni, popravljalcem koles, gospo, ki še vedno kuha testenine v mali gostilni… Pomaga tudi dobra hrana, ki je zame pomemben del vsakdana.
Študijski proces na univerzi La Sapienza je nekoliko drugačen, kot ga imamo doma, veliko poudarka je na prenovi in spoštovanju kulturne dediščine. Vendar Rim ni zgolj antika in Vatikan, je mesto, kjer so ljudje vselej živeli s preteklostjo, uporabljali in preoblikovali strukture prejšnjih obdobij. Ti sloji zgodovine, ki sobiva s sodobnostjo, te presenečajo in razveseljujejo na vsakem koraku.
Udeleževala sem se tudi krajših programov. Nekatere delavnice s tujimi arhitekti je organizirala ljubljanska fakulteta, v veliki ekipi 30 študentov in mentorjev smo se celo odpravili v Afriko, kjer smo leta 2024 sami zasnovali in zgradili učno središče Thlagong. Sicer pa sem se imela priliko udeležiti tudi delavnic v Španiji, na Danskem …
Nazadnje sem dva tedna preživela v Bruslju pod organizacijo züriške univerze ETH na temo »Designing incentives for change« – torej, kako oblikovati spodbude za različne deležnike gradbenega sektorja, da se zgodi sprememba. Arhitekti smo poleg izvajalcev, proizvajalcev materialov, politikov in investitorjev soodgovorni za ustvarjanje kvalitetnejših, dostopnejših in pravičnejših prostorov. Redko vsi ti deležniki stopijo skupaj, kar onemogoča sistemsko spremembo, ki bi, na primer, lahko rešila stanovanjsko krizo. Tudi v Bruslju nas je bilo 15 mladih iz različnih ozadij, in skupaj smo raziskovali, s kakšnimi ovirami in potenciali se soočajo vse te interesne skupine.
Najlepši del teh mednarodnih izkušenj je ustvarjanje prijateljstev z različnih koncev sveta, odkrivanje novih krajev in tudi spoznavanje strokovnjakov. Slovenija je majhna država, ljudje tu pa so zelo samozavestni in ponosni. Želim si, da bi bilo znanje iz tujine večkrat dobrodošlo in spodbudilo pogovore.
Kaj v arhitekturi vas najbolj opredeljuje – katero področje vas najbolj privlači, kje vidite priložnosti?
Trenutno komaj vstopam v svet prakse, vendar pa se želim v prihodnosti posvetiti prenovam. Tako stare vile kot stanovanjski bloki prejšnjega stoletja lahko odgovorijo na potrebe današnjega časa. Imamo ogromno stavb, ki imajo potenciale za prijetno, sodobno bivanje in obenem v sebi nosijo polno zanimivih zgodb, ki jih vežejo s prebivalci.
Moj izziv za prihodnost je, da ljudi uspem prepričati, da je bolje nameniti skrb nečemu, kar je že tu, je narejeno iz kvalitetnih in lokalnih materialov, kot pa porušiti in zgraditi novo, betonsko, izolirano od okolice. Materiali za novogradnjo prihajajo k nam iz vsaj 64 držav sveta. Mnogo ljudi se sooča s pomanjkanjem stanovanj, mi pa paradoksalno ogromno rušimo. V Evropi bomo s to hitrostjo do leta 2050 porušili toliko hiš, ki bi skupaj nanesle za površino Aten, Bukarešte, Berlina in Pariza skupaj.
Moja naloga pa je, da ostanem optimistična. Na moj pogled je vplivala tudi prof. Zorec, ki se že dolga leta bori za naš prostor, ta duh pa prenaša na nas, njene študente.
Na kaj so trenutno osredotočene vaše misli?
Trenutno sem na točki, ko moje misli niso osredotočene – jih bo pa treba kmalu zbrati in določiti, kaj me zdaj najbolj zanima in se bo materializiralo v magistrski nalogi. Kot omenjeno sem se ravno vrnila s potovanja po Japonskem, tako da v teh dneh premlevam razkol med tradicijo in visoko tehnologijo, ki deli to državo. Zima mi vedno prinaša kratko obdobje zatišja. Ker sem letos absolventka, bom poskusila uživati v tem raznolikem letu, si odpirati vse možnosti, vsa vrata, in čim bolj širiti obzorje, tudi, če ne neposredno na področju arhitekture.
(Pripravila Bojana Petelinšek)
